Franjo Malgaj se je rodil 10. novembra 1894 v Hruševcu pri Šentjurju. Njegov oče je ob bornem zaslužku železniškega delavca dal študirati vse sinove od svojih desetih otrok. Franjo, najmlajši, je iz šentjurske šole, ki zdaj nosi njegovo ime stopil v nemško – slovensko gimnazijo v Celju, kjer so poučevali slovenski profesorji. Z docela nemške višje gimnazije se je prešolal v Kranj, nato v Pazin. Leta 1914, ko je izbruhnila vojna, je postal vojak 87. polka in je skozi šolo za rezervne oficirje poleti 1915 prispel na italijansko fronto. Ranjen v Doberdobu in povišan v praporščaka, se je nekaj časa zdravil v zaledju. Leta 1916 je Malgaj samoiniciativno s peščico vojakov v nočnem napadu osvojil strateško točko Monte Zebia, ki so jo Italijani iztrgali Avstrijcem (in s tem povzročili hude izgube celjskemu polku) in za ta podvig prejel najvišje odlikovanje – zlato medaljo za hrabrost in postal poročnik.
V začetku 1918 se je Malgaj vpisal na pravno fakulteto v Grazu, vendar je v začetku novembra istega leta že v Celju, kjer je kot nadporočnik organiziral in prevzel varnostno službo na cesti in železnici, ker so se takrat velike množice vojakov z bojnim plenom in orožjem po razpadu habsburške države pomikale iz juga na sever. Novembra 1918 Antanta sklene premirje z Avstro-Ogrsko in Nemčijo, vendar se kljub premirju v Celovcu pripravlja nemška vojska za Mežiško dolino. Tako je Narodni svet s Prevalj poslal kurirja v Celje, da poprosi vojaško poveljstvo za oboroženo pomoč in poišče Malgaja. Celje tedaj še ni imelo dovolj vojakov, zato je Malgaj zbral z bojišč vračajoče se vojake Šentjurčane, Teharčane in Savinjce. Četa je štela 40 mož, 4 oficirje in bila opremljena s štirimi strojnicami in odšla na pot 6. novembra. Malgaj je s svojo četo zavzel Mežiško dolino (23. novembra Pliberk, 30. novembra Velikovec, Podjuno z vednostjo Maistra, v istem času A.Lavrič Borovlje) in tako je bila vzpostavljena demokracijska črta. Pozneje se je Koroški pisala usoda v Parizu in neugodni plebiscit za slovensko stran je določil mejo.
V letih 1918-19 je F. Malgaj v Velikovcu izdajal tudi list Jogoslovanski Korotan.
Malgaj je s svojo četo napravil postojanke na Tolstem vrhu nad Guštanjem in od tu krepko odbijali avstrijske napade. Vendar se je med njimi našel vojak izdajalec, ki je avstrijski stani izdal, da Malgajevi četi primanjkuje streliva (Malgaj je telefoniral v Dravograd, da jim primanjkuje streliva, avto je pripeljal čez eno uro, a žal prepozno). Ko se je tega dne, 6. maja 1919 popoldne okrog 14. ure Malgaj plazil na svoji postojanki skozi vejevje gozda, mu je eksplodirala ena ročnih granat, ki jo je nosil okrog pasu in ga usmrtila. Tovarišem Malgajevega trupla ni bilo mogoče odpeljati s seboj, zato so ga potem Avstrijci spravili v Guštanj in ga tam pokopali, potem ko so mrtvo truplo javno zasramovali in opljuvali. Jeseni 1919 pa so njegovi sorodniki dali izkopati truplo in prepeljati na domače pokopališče v Šentjurju. 26. oktobra je bil slovesen pogreb ob mnogoštevilni udeležbi slovenske javnosti. Isti dan so tudi v vasi Hruševec pri Šentjurju na rojstni hiši odkrili junaku Malgaju spominsko ploščo.
Njegova rojstna hiša (Hruševec 39) je po znanem potresu pred leti utrpela poškodbe, hišo je zavaroval zavod za spomeniško varstvo, vendar so se dela nekje zataknila. V prenovljenem objektu naj bi v prihodnosti uredili spominsko sobo Franju Malgaju.
V letu 1924 je bil F. Malgaju odkrit zelo lep spomenik blizu mesta, kjer je padel junak, slavnosti se je udeležil tudi general Maister. Na spomeniku pa so bili napisani verzi Maistra-Vojanova: ˝O bratje jaz ne spim, le čakam vas, in čakam vas, da gremo skupaj črez Št. Vid med brate našo Zilo pit!˝
Na Mestnem trgu v Šentjurju stoji kip Franja Malgaja, ki ga je iz granita izklesal slovenski kipar Kiar Meško.
