Kalobški rokopis, znan tudi kot Liber cantionum Carniolicarum oz. Knjiga kranjskih pesmi, je nastal sredi 17. stoletja, vsebuje pa 44 pesmi z molitvami in katekizmom v slovenskem jeziku osrednjega in zahodnega tipa.
Prvi je o rokopisu spregovoril Matija Majer v svoji Pesmarici cerkveni leti 1846. Dolgo o rokopisu ni bilo sledu, dokler ga ni v Slomškovi zapuščini odkril Franc Kovačič, ki ga je prvi skrbno opisal. Prvič je bil z literarno teoretičnega zgodovinskega pristopa obdelan šele leta 1963 v disertaciji Marijana Smolnika, v knjižni obliki pa so ga ponatisnili leta 1974.
Za sorazmerno majhno zanimanje v preteklosti je vzrok, da je bil rokopis težko čitljiv in mestoma nedosleden.
V rokopisu sta tudi dve pesmi iz starejšega slovenskega ljudskega izročila, in sicer legendi o Teofilu in sveti Margareti. Knjiga naj bi služila kot nekakšen priročnik za duhovnika, njen avtor pa naj bi bil Matija Kastelic. Delo je bilo po ugotovitvah Lina Legiše, ki ga je uredil za prvi ponatis, že tedaj namenjeno tudi za tisk, vendar mu to zaradi nezaupanja cerkvenih oblasti do slovenskega jezika ni bilo dano.
Rokopis hranijo v Univerzitetni knjižnici Maribor.
