Gustavov sin in Benjaminov nečak Josip Ipavec je rasel že v drugem času in v drugačnem duhu. Zanj narodnostni vidiki niso bili več odločilni, toliko bolj pa so ga zaposlovali čisto umetniško - izpovedni izzivi. Glasbeno znanje si je pridobil v benediktinskih samostanih in nato v Celju, kjer je na glasbenem področju prevladovala nemška stran. Celjsko glasbeno društvo (Cillier Musikverein) je posebno uspešno zastavilo svoje delo 1878 z društveno kapelo z glasbeno šolo. Kako je ta šola vplivala na Josipa, ne vemo. Vemo pa to, da je od šestega razreda gimnazije igral ob nedeljah in praznikih v župni cerkvi pri dijaških mašah. Na gimnaziji se je tudi spoprijateljil s poznejšim baritonistom Feryem Leonom Lulekom in amaterskim pesnikom ter glasbenim poznavalcem Otmarjem Hoislom.
Po končanem študiju medicine se je za nekaj mesecev zaposlil na Dunaju (1904), kjer se je glasbeno izpopolnjeval pri Alexandru Zemlinskem, tedaj prvem dirigentu tamkajšnje Ljudske opere. Josipove glasbene ambicije so bile očitno visoke. Njegov glasbeni talent, znanje in praktično vsakodnevni stiki z dogajanji v velikem glasbenem svetu najprej Gradca ter nato Dunaja so ga utrjevali v prepričanju, da bi se lahko uveljavil kot skladatelj. Toda tudi on je bil razpet med službo zdravnika na Dunaju, za tem v Zagrebu in nazadnje v Šentjurju ter med glasbo, ki se ji je mogel posvečati samo v prostem času.
Temu se je pridružilo tudi stopnjevanje zahrbtne bolezni, ki mu je onemogočala tako opravljanje poklica, kot skladateljevanje. Josipu je bilo dano praktično le eno desetletje komponiranja.
Baletna pantomima Možiček, njegova prva večja skladba, je nastala leta 1900 (1901 je izšla pri Schwentnerju), svoje najobsežnejše delo opereto Princeso Vrtoglavko, pa je končal 4. septembra 1910 ob 9. uri zvečer, kakor piše na zadnji strani partiture.
V reviji Novi akordi je izšlo nekaj njegovih skladb (zbor Imel sem ljubi dve, Scherzo za klavir), ki so se hitro zapisale v slovensko glasbeno zgodovino. Glavnino njegovega ustvarjanja pa predstavljajo samospevi na nemška besedila. Med nemškimi pesniki mu je bil pri srcu zlasti Heinrich Heine. Njegove samospeve sta pela baritonist Fery Leon Lulek, nekdanji celjski sošolec, pa tudi dunajska primadona Lucia Weidt, ki je kot otrok nekaj časa živela v Celju, kjer je bil njen oče glasbeni ravnatelj glasbenega društva. Za Lucio Weidt sta nastala vsaj dva samospeva Zingara in Lied im Volkstron. Ipavčevi samospevi na nemške tekste (preko 40) so ostali pri nas skoraj popolnoma neznani. Podobno velja tudi za pet samospevov na slovenska besedila. Za Josipove samospeve je značilna tesna naslonitev na besedilo, duhovito napisan klavirski part, ritmična diferenciacija in tako dramatičnost kot liričnost izraza.
Tudi Josipa je mikala odrska glasba; s pantomimo Možiček je celo dosegel svoj največji uspeh. Ugodno jo je ocenila tako slovenska (Gojmir Krek), kot nemška (Julius Schuch) strokovna kritika. Uprizarjali so jo ne le v domovini, ampak tudi v Gradcu – prva izvedba nasploh, na Dunaju in v Olomoucu. Delo še danes učinkuje sveže, duhovito, živahno in izrazno raznoliko. Če so Možička večkrat uprizorili, pa njegovo zadnje najobsežnejše delo in največje delo opereta Princesa Trmoglavka (Prinzess Tollkopf), doslej še ni bilo izvedeno. Šibkejši del operete je libreto izpod peresa pisateljice Mare Čop pl. Berksove iz Blagovne pri Šentjurju. Nekaj odlomkov iz Princese Vrtoglavke so izvedli leta 1914 v Ljubljani, kjer je, kakor beremo v Novih akordih, zaradi ˝melodičnega čara, modernosti in izvrstne instrumentacije ˝ pozornost vzbudila zlasti predigra. Prizadevanje libretistike in skladatelja, da bi delo izvedli bodisi doma ali na Dunaju (ali v Brnu), ni obrodilo sadov, čeprav je bilo po glasbeni strani ugodno ocenjeno.
Josip Ipavec ostaja tragični junak slovenske glasbe pred prvo vojno. Upal je, da bo s svojimi deli uspel v velikem svetu. Zato je za samospeve tudi izbiral nemška besedila. Njegove pesmi sta sicer pela dva znana pevca, vendar je bilo to za večjo skladateljevo uveljavitev premalo. Za svoje samospeve ni našel založnika, še danes niso izšli niti v domovini in tako niso mogli postati znani. Opereta je klub prizadevanjem ostala v predalu. Morda lahko domnevamo, da bi Ipavčeva glasba doživela boljšo usodo, če bi skladatelj ne zbolel in če se nebi leta 1914 začela prva svetovan vojna, ki je prekrižala marsikatere načrte. Skladbe Josipa Ipavca kažejo, da njegove ambicije, sposobnosti in želje niso bile neutemeljene. Njegova glasba rase iz duha fin de siecla in je dragocen prispevek temu času. Splet je nesrečnih okoliščin njegovemu delu ni bil naklonjen, vsekakor pa je moč reči, da je Josip odgovorno nadaljeval družinsko tradicijo. Še več: v marsičem jo je tudi prerasel ter ji dal svetovljanske razsežnosti.
Primož Kuret
