15. avgusta pred 190 leti se je v najstarejši ohranjeni hiši v Zgornjem trgu v Šentjurju rodil skladatelj, zdravnik in rodoljub Gustav Ipavec.
Sledil je družinski tradiciji in je, tako kot starejša brata Alojz in Benjamin, postal zdravnik. Na dunajski univerzi je promoviral za doktorja medicine davnega leta 1858, se vrnil v rodni kraj in odprl svojo ordinacijo. Njegov oče Franc je bil uspešen padar, ranocelnik, ki je slovel tudi po zdravljenju očesnih bolezni. Biti slaboviden ali še huje slep v 19. stoletju, ko so si lahko le redki omislili očala, je nesrečnikom močno otežilo življenje, zmanjšalo možnosti za “dobro” poroko, delo … marsikdo je moral beračiti, da je preživel. Franc Ipavec se je ob sinovi vrnitvi v visoki starosti upokojil in kmalu tudi umrl.
Začetki in poroka
Zato ne čudi, da je Gustav prvih nekaj let zvesto sledil očetovi zdravilski praksi. Tako si je pridobil zaupanje večinskega kmečkega prebivalstva, ki je ujeto v svoj vsakdan, z oteženim dostopom do informacij, slabo izobrazbo in slabimi življenjskimi pogoji, na vsako novost gledalo s precejšnjim nezaupanjem. Uspelo mu je in to kljub konkurenci, saj je približno takrat na trgu Sveti Jurij pod Rifnikom, današnji Šentjur, začel ordinirati še en zdravnik.
Gustav se je kmalu poročil s Karolino Amon iz bližnjega Laškega. Izbranka je prihajala iz ugledne družine in sklenjena poročna zveza je še utrdila njegov družbeni položaj v zaspanem podeželskem kraju in okolici. Zakon je bil složen, lahko bi rekli nadvse vzoren po takratnih družbenih normah. Rodilo se jima je 10 otrok, a samo Josip je sledil družinski tradiciji in se je poleg medicine ukvarjal tudi s skladanjem.
Dve Ipavčevi hiši
Gustavu je uspelo hitro ustvariti dobre finančne temelje. Kmalu je svojo rojstno hišo, ki jo je njegov oče leta 1827 odkupil od gospostva na Blagovni, prodal sestri Ivanki in čez cesto zgradil večjo hišo - že skoraj pravo meščansko vilo. Ta je slovela po “zlatem” salonu, ki je bil namenjen sprejemanju gostov. Ime “zlati” je dobil, ker se je salon bleščal v rjavkasto-rdečkasto-rumenih barvnih odtenkih. Gustava pa je, na povabilo nečakinje Fani Čampa - mednarodno uspešne pevke, obiskal znameniti skladatelj Johannes Brahms.
Več o družini Ipavcev izveš v Muzeju Ipavčeva hiša, ki se ponaša s stalno interaktivno razstavo z naslovom Ipavci. Skladatelji in zdravniki v Šentjurju. Še posebej zanimiv je del razstave, ki je namenjen otrokom in mladim in smo ga odprli junija letos.
Mojster zborovskih skladb
Gustav je večinoma skladal zborovske skladbe, nekaj tudi samospevov. Številne njegove skladbe, okoli 60 jih šteje njegov opus, so zaradi spevnih melodij, veliko je skladal na narodno zavedna besedila, postale prave uspešnice. Morda njegova najbolj znana skladba je Slovenec sem, ki jo je Gustav uglasbil na besedilo Jakoba Gomilšaka v pičlih 15 minutah. Nastala je na nedeljo, 22. oktobra davnega leta 1882. Ko se je Gustav vračal od nedeljske maše proti domu, mu je besedilo te pesmi dal šentjurski učitelj Vučnik. To je bil čas, ko smo se Slovenci kot narod borili za enakovreden položaj drugim narodom v takratni dvojni monarhiji in od takrat je bilo Slovencem lažje, saj so dobili pravo narodno himno, ki je bodrila, opogumljala in krepila narodno zavest.
Tudi zato se je skladba zgodaj posnela in izdala na gramofonskih ploščah. Na primer hrvaško-slovenski moški kvartet Jadran, jo je v Ameriki izdal pri založbi Columbia leta 1927.
Uspešne so bile tudi Slovensko dekle, Slovenska dežela, Savska, V mraku, Vse mine in zdaj že ponarodela Kje so tiste stezice in številne druge.
Zaveden Slovenec, župan in cesarski svetnik
Gustav je bil več kot 30 let župan trške občine. V tem času je uspešno zaustavil načrte nemškega šolskega društva Schullverein. To je predvsem na revnem podeželju ustanavljalo nemške šole in starše na različne načine prepričevalo, da vpišejo otroke v to šolo, kjer je bil učni jezik izključno nemški. Gustav je nagovoril mlade fante, da so predstavnike društva z nekaj udarci pregnali iz trga in to za vedno.
Najbolj znan pa je sprejem cesarja Franca Jožefa na železniški postaji v Šentjurju. Gustav je kot župan trške občine v družbi županov okoliških občin, sprejel in nagovoril cesarja. Šentjurski zbor pa mu je zapel v slovenščini. Cesar se je dobro počutil na kratkem obisku, prebivalci so ga srčno sprejeli v Šentjurju, ki je bil prava trdnjava slovenstva in v zahvalo je Gustavu podelil zlati zaslužni križec s krono, čez nekaj let pa ga je, kot enega redkih Slovencev, imenoval za cesarskega svetnika.
Zgodovino južne železnice in številne anekdote lahko izvemo v Muzeju Južne železnice.
Gustav Ipavec je bil tudi na področju gospodarskega razvoja podeželja. Prizadeval si je izboljšati čebelarstvo in se veliko posvečal sadjarstvu. S cepljenjem je vzgojil novo sorto jablan - bogatinko. V mislih je imel kmetovalce, ki tudi morajo po poti napredka in se gospodarsko okrepiti. Tudi za to si je prizadeval odpreti kmetijsko in gospodinjsko šolo, ki je s poukom pričela leta 1910.
Na začetku 20. stoletja je Gustav svojo zdravniško prakso prepustil sinu Josipu. Leta 1907 je hudo zbolel, a si je opomogel, čeprav popolnoma zdrav ni bil več. Za njegovo zdravje je skrbel sin, pet dni po svojem rojstnem dnevu leta 1908 pa je: “... ob 8. uri zjutraj mirno v Gospodu zaspal,” kot je zapisal sin Josip.
Leto Josipa Ipavca
Letos obeležujemo 100. obletnico smrti zadnjega skladatelja in zdravnika iz družine Ipavcev - Josipa Ipavca. Če so bila dela Benjamina in Gustava Ipavca posvečena slovenstvu in so pomembno krepila narodno zavest naših prednikov, je Josip dajal prednost brezmejni umetnosti. Svoja dela je želel približati čim širšemu občinstvu, zato je večinoma skladal na nemška besedila. Največji uspeh je doživel z Možičkom, ki velja za prvi slovenski balet. Zadnja leta svojega življenja si je prizadeval doseči uprizoritev operete Princesa Vrtoglavka. Načrte mu je najprej skvarilo besedilo operete, ki ga je bilo potrebno temeljito popraviti, še večjo prepreko na tej poti je predstavljala 1. svetovna vojna, nato razpad Avstro-Ogrske in na koncu napredujoča bolezen, ki je onemogočala samega Josipa. Zapustil nam je izjemen opus glasbenih del, ki se žal vse preredko sliši.
Več informacij:
TIC Šentjur
03 749 25 23, 041 660 091 ali tic@turizem-sentjur.com
