Povezujemo vas s šentjurskimi ponudniki in njihovimi zgodbami.
Za Milana Obreza je najlepše, ko so ljudje zadovoljni s ponudbo, ki jo dobijo v njegovi gostilni.
A pot do tega ni lahka – zahteva predanost, ljubezen do hrane in veliko vztrajnosti.
Kako se je začela vaša zgodba in katerega leta? Kaj vas je spodbudilo k tem, da ste odprli tukaj gostilno?
Če sem iskren, je bila za vse kriva moja mama. Sam sem bil zaposlen kot strojnik v podjetju Emo kotli Šentjur. Pri sosedu so zaprli gostilno, mama pa je tako dolgo vztrajala, da me je na koncu prepričala, naj se lotim gostilničarstva. Hišo je bilo treba nekoliko preurediti, šank, ki je še danes v gostilni, pa sem kupil na licitaciji v Hmezadu v Žalcu. Gostilno sem odprl 22. julija 1986 in drugo leto bomo praznovali 40-letnico.
Posel je kmalu stekel, a v resnici sem imel v glavi še nekaj drugega – želel sem voziti kamione. Tako sem že čez dve leti imel dva posla, pozneje pa sem odprl še trgovino. To so bili časi, ko se je res izplačalo. Gostilno smo nato prenovili in nekaj let smo vsak petek in soboto gostom ponujali živo glasbo. Ker je bilo prostora premalo, smo se odločili trgovino zapreti in tam uredili veliko sobo.
Pozneje sem si spodaj zamislil prostor zase. A ko so ga ljudje videli, so ga hoteli imeti tudi zase. Zato smo naredili še apartma, leta 2011 pa dodali vinoteko.
Imate odprto vsak dan?
Bife je odprt vsak dan, gostje pa lahko dobijo tudi pice, ki se zelo dobro prodajajo. Kot gostilna smo sicer zasedeni ves čas – vse letošnje vikende imamo rezervirane že od januarja naprej. In tako bo tudi v prihodnje: za drugo leto imamo že nekaj rezerviranih terminov.
Kakšne so razmere trenutno v gostinstvu? Je težko dobiti zanesljive, delovne ljudi v strežbi in kuhinji?
Ja, zelo. Mislim, da bo to v prihodnje največja težava, da ljudje ne bodo več imeli kam iti jesti. Morda jaz tega ne bom več doživel, vi pa verjetno boste.
Zakaj?
Gre za dve težki stvari. Prvič, ta poklic ni dovolj ovrednoten. In drugič, imamo močno socialo – z različnimi oblikami socialne pomoči dobi skoraj enako kot tisti, ki dela. To bi morali urediti. Tudi plače bi bilo treba zvišati, hkrati pa tudi cene hrane in drugih stvari, povezanih z gostinstvom. Zdaj je na primer meso tako podraženo, da si težko predstavljate.
Tudi sam pomagam v kuhinji. Seveda zdaj delam lažja dela – krompir lahko lupi vsak, solato pa tudi vsak pripravi.
Ali pri tej ponudbi, ki jo imate, sodelujete tudi z lokalnimi ponudniki?
Ja, zelo veliko. Imamo domače goveje, piščančje in svinjsko meso. Prav tako solate, krompir in podobne stvari – vse to se da dobiti lokalno.
Kakšen je vaš način promocije, oglaševanja?
Pravzaprav nič. Nočemo se oglaševati. Imamo res kakovostno hrano in s tem delamo reklamo. Pri nas je vse sveže. Če bi prišli v kuhinjo pogledat, kako delamo – marsikdaj ljudje mislijo, da ne bomo nič postregli, ker je vse pripravljeno sproti. Ko gre juha na mizo, mi šele začnemo cvreti meso. Res sveže, sveže. Najboljša reklama je še vedno od ust do ust.
Ali se kdaj pri vas oglasijo tudi tujci?
Tujcev pa tukaj res ni.
V tem času se vam je gotovo nabralo veliko zgodb, prijetnih in manj prijetnih. Se kakšne posebej radi spomnite?
Bom povedal eno. Ena gospa je za zabavo prišla naročit hrano in pijačo. Pri nas imamo navado, da ob takih naročilih nikoli ne zaračunamo pijače. Gospa nam je takrat povedala, da je šla v nek drug lokal se dogovarjati za hrano in pijačo za svojo zabavo. Tam je spila eno kavico, pa so ji jo zaračunali. Rekla je, da je bila tako presenečena, da so ji kavico zaračunali, da je vse odpovedala. Zanimivo, kako lahko na videz majhna stvar veliko pomeni ljudem.
Kaj pa gostje pri vas najpogosteje pohvalijo, ko pridejo na zabave?
Veliko damo na pogrinjke in dekoracijo. Mize so vedno lepo pripravljene – s svežimi rožami, enakimi prtički in zlikanimi prti. Tu sem zelo strog; če kaj ni tako, kot mora biti, se popravlja, dokler ni prav. Seveda pa je na koncu najpomembnejša hrana. Na kakovost hrane damo največ – to je pika na i. Saj lepa miza nič ne pomaga, če ni dobrega za pojesti. Imamo pa tudi eno posebno gesto: če gostu ni bilo dobro, mu ni treba plačati. Pa so vedno plačali. (smeh)
Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost?
Umiriti se. Gostinstvo je res garaški poklic. Težjega dela skoraj ni. Ko vsi uživajo in se zabavajo, ti delaš – in to vsak konec tedna.
Kako pa se umiriti? Imate kakšen recept?
Tega še ne vem. Največji problem danes je delovna sila. Mladi se za ta poklic sploh več ne odločajo. Na gostinski šoli je nekaj malega vpisa, pa še to gre večinoma v turistično smer. Ne vem zakaj, saj so plače lepe. Gostinstvo je lahko zelo lep poklic – ko nekomu prineseš hrano, mu predstaviš, kaj bo jedel, kaj bo okusil, kaj bo pil … Če ta poklic obvladaš, je res lep. A ko delaš, delaš zelo veliko.
Kje vidite glavne težave?
Poklic je premalo ovrednoten. Cene bi morale biti višje, a ljudje danes samo gledajo cenike in jedilnike, ki jim jih pošljemo po e-pošti, in potem gredo tja, kjer je en evro ceneje. Pri kmečkem turizmu lahko delajo teta, stric, vnuk … mi pa moramo plačevati vsakega zaposlenega, prispevke, regres. Ko na koncu vse sešteješ, vidiš, da ni pošteno. Kmečki turizmi so nam kar konkurenca – čeprav imamo mi nizke cene, oni gredo še nižje, ker delajo domači. Samo prispevki za enega delavca so danes
najmanj 750 evrov, potem je plača, kje je DDV, kje so vsi ostali stroški … Tako pač je.
Ampak recimo – mladi dijaki, študenti – jih tudi vključujete?
Ja, uporabimo jih. Tako si tudi oni kaj zaslužijo.
Kaj pa pravijo obiskovalci o naših krajih?
Res pohvalijo. Pravijo, da je lepo hoditi naokrog, narava je lepa in čista. In vem, da je res tako, kot mora biti.
Kakšen nasvet bi dali nekomu, ki bi začel s podobno dejavnostjo? Kaj ste se vi v teh letih naučili?
To je zelo težka pot. Vsak drug poklic je lažji – v proizvodnji delaš 8–10 ur in imaš vikende proste. Tukaj pa moraš biti z dušo pri stvari. Ne moreš postati gostinec samo zato, da boš zaslužil. Veliko jih pade prav zaradi tega: najprej najamejo lokal, potem na hitro iščejo delavce, takoj gredo na leasing po nov avto, ker so zdaj »podjetniki«. Pa ne gre tako. Gostinstvo moraš delati z dušo. Moraš nekaj čutiti do hrane – da jo pripraviš, dekoriraš, postrežeš, kot je treba. To je tisto, kar
šteje.
Ko greste po svetu – ste pozorni na to, kako strežejo, kako jedo? Tudi kakšne ideje poberete?
Seveda. Ampak moram reči, da smo v Sloveniji kar razviti. Bil sem že dvakrat v Parizu, stric živi tam, pa smo hodili k njemu. To je drug svet – ni čistoče, ni kakovosti. V Franciji se, verjeli ali ne, slabo je. V primerjavi s tem imamo mi doma res odlično kulinariko.
Kaj je pri tem poklicu najtežje in kaj najlepše?
Najti kader. To je najtežje. Najlepše pa je, ko so ljudje zadovoljni.
Zapisala: Barbara Gradič Oset
Foto: Matic Javornik, RA Kozjansko
