Povezujemo vas s šentjurskimi ponudniki in njihovimi zgodbami.
Živa Zupanc Buser je obudila družinsko tradicijo lončarstva na Boletini pri Ponikvi. Na delavnicah, ki jih pripravi v svoji delavnici, si je mogoče izdelati lasten keramičen izdelek, njene umetnine lahko kupite na različnih lokalnih sejmih.
Živa, povej nekaj o sebi, predstavi svoje delo in kako dolgo že imaš to dejavnost?
Po izobrazbi sem vrtnarka, pozneje sem študirala kmetijstvo, a odkar se spomnim, sem rada ustvarjalna. Že od osnovne šole naprej rada izdelam nekaj, kar je uporabnega. Rada sem v naravi, z živalmi. Z glino sem se začela ukvarjati pred desetimi leti, začela sem z nič, kot samouk, nato sem v Veržeju naredila NPK (nacionalna poklicna kvalifikacija) lončar. Usposabljanje mi je bilo všeč, saj sem pred tem hodila od mojstra do mojstra in spraševala stvari, v Veržeju pa sem dobila občutek, da znam.
Enkrat mi je star lončar povedal misel, ki mi je ostala v spominu: »Če nisi v glavi sestavljen, umirjen, ne bo šlo. Nič ne moreš delati na silo.«
Kaj te je spodbudilo, da si se podala na profesionalno pot? Kateri so bili tvoji prvi izdelki?
Želela sem nadaljevati družinsko tradicijo, pravijo, da kri ni voda, in to drži. Po drugi strani pa je naša družina dobila odobren Leader projekt, finančno podporo za nakup peči in vretena. Na pot sem se podala zelo romantično, zato sem pozneje obiskala nekaj podjetniških delavnic, da sem lažje prebrodila začetne težave. Moji prvi izdelki so bile enostavne posodice, skodelice in lončki.
Od kod črpaš ideje?
Najprej sem črpala ideje s spleta in iz revij. Nato sem ugotovila, da imam v sebi svet poln idej in da jih lahko spontano pritegnem na plan. Ko dobim idejo, je ne izpeljem takoj, počasi zori, včasih tudi več mesecev. Vse skupaj je proces.
Kaj v tebi vzbuja kreativnost?
Narava je moje delovno okolje in je moj navdih. Večina motivov na keramiki črpam iz nje. Vsi, ki ustvarjamo, potrebujemo ravnotežje kreativnega časa, ko se lahko nekam umaknemo, pri meni sta to narava in glasba, ter delovnega procesa.
Kateri je tvoj najljubši izdelek? Kaj najraje izdeluješ?
To so skodelice za čaj ali kavo. Roke so se mi navadile na obliko in tudi, ko nisem najbolje sestavljena, naredim obliko, ki mi je domača. Najtežje mi je skodelicam dodajati ročaj. Te skodelice ali lončki so pogosti del naših dnevnih ritualov in prav zato jih vedno naredim s posebno mislijo na osebe, ki jih bodo uporabljale.
Si na kakšen izdelek še posebej ponosna in kaj bi si želela izboljšati?
Pri tehniki je še veliko prostora za izboljšanje. Želim si čim več potegniti iz sebe in ne toliko iz glave.
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost, kakšen je tvoj naslednji korak?
Kratkoročno si želim, da svojo zgodbo in avtentičnost izrazim navzven, da zgodbo bolje predstavim na družbenih omrežjih. Srčno rada bi več sodelovanja s šolami in imela še več tematskih delavnic, da bi čim več ljudi spoznalo moj delovni proces, delo z vretenom ... V prihodnje si tudi želim svoje izdelke prodajati v čim več majhnih trgovinah in različnih turistično-informativnih centrih.
Ali sodeluješ še kakšnimi drugimi podjetniki? Na koga se obrneš, ko potrebuješ strokovno pomoč?
Kar se nanaša na delo, se družim s tistimi, ki se ukvarjajo s podobnimi obrtmi. Ko sem se želela učiti, se mi je zgodilo, da kdo ni želel deliti znanja. Zdaj je podjetništvo prišlo na višji nivo, vsi se zavedamo, da se je potrebno med sabo mrežiti in sodelovati. Všeč mi je, ko začutim podporo lokalnega okolja. Najboljša reklama je od ust do ust.
Kje lahko kupimo svoje izdelke?
Na različnih sejmih, kot je Šentjurjevo, Kozjansko jabolko. Želim si, da bi se predstavila tudi na ustvarjalnem festivalu Artish, a vem, da bom morala narediti na zalogo več izdelkov. Ljubi so mi lokalni sejmi in želim prodajati v TIC-u.
Kako tvoje podjetje živi z lokalnim okoljem in naravo?
Četudi glina ne prihaja iz lokalnega okolja, sem s svojim načinom življenja, s svojo predajo zgodbe in delovanja zelo povezana z okoljem, v katerem delujem. Ljudje začutijo in spoštujejo to okolje in prepoznajo večjo vrednost izdelka. Keramični izdelki so hvaležni tudi zato, ker so iz naravnega materiala in na koncu v naravi razpadejo.
Kaj svojim kupcem predlagaš, da si ogledajo v bližini?
Predlagam jim, da obiščejo del močvirja, ki je tu označeno, cerkvi sv. Martina in sv. Ožbolta, vinotoč Šmid, Slomškovo domačijo, rastišče velikonočnice, rastlinsko čistilno napravo, geološke učne poti, omenim jim, da imamo manjšo kraško jamo. Med lokalci je poznana zgodba, da so se naši predniki pred Turki skrili v to jamo in ker so imeli s sabo petelina, jih je ta izdal in so jih Turki pobili.
FB profil: Živa Zupanc
Živo je v fotografski objektiv ujel Matic Javornik.
------------------------
Intervju je nastal znotraj študijskega krožka Dediščina kulturnih poti ob finančni podpori Ministrstva za vzgojo in izobraževanje.
