Spoznajte zgodbo Leopolda Murna z Jožetom Ratajem

Povezujemo vas s šentjurskimi zgodbami.

O Leopoldu Murnu je panojsko razstavo pripravil zgodovinar Jože Rataj,
ki je delil zgodbo o življenju šentjurskega ljubiteljskega fotografa.

Leopold Murn se je rodil 11. novembra 1914 v zaselku Trno na Kalobju. Njegovo rojstvo je sovpadlo z izbruhom prve svetovne vojne, v kateri je bil mobiliziran tudi njegov oče Martin. Oče svojega sina nikoli ni videl, saj je svoje življenje položil na »oltar domovine«.

Leopold je tako odraščal z mamo in njeno novo družino. Po končani osnovni šoli na Kalobju se je želel čimprej priučiti kakšnemu poklicu, da bi zaživel samostojno življenje. Tako je našel pot h krojaškemu mojstru Ivanu Horvatu, domačinu s Trnega, ki je poleg krojaštva opravljal tudi službo mežnarja pri šentjurski podružnični cerkvi svete Rozalije. Mojster je mladega Leopolda vzel v uk in ga kasneje v letih 1935–1944 tudi zaposlil. V tem obdobju se je mladi Poldek, kot so ga klicali, začel ljubiteljsko ukvarjati s fotografijo. Sprva je fotografiral na steklene plošče, kasneje pa se je usmeril v klasično fotografijo. V njegova »učna fotografska leta« je zarezala vojna, toda tudi v tem času je ob krojaštvu našel priložnosti za fotografijo. Razen tega, da je za partizane na terenu šival in popravljal oblačila, je občasno tudi fotografiral za propagandne namene. Po vojni se je ponovno zaposlil v Krajevni krojaški delavnici v Šentjurju in od leta 1954 naprej v Krojaštvu Šentjur. V Dramljah je spoznal svojo življenjsko sopotnico, učiteljico Faniko, s katero sta si dom ustvarila v nekdanji Belejevi gostilni ob Pešnici. Po poroki je krojaštvo počasi opuščal, saj ga je vse bolj vleklo v svet fotografije. Z njo se je ukvarjal skoraj vse do konca življenja. Umrl je 19. januarja 1998 v Šentjurju, kjer je tudi pokopan.

*S fotografijo se je Leopold Murn ukvarjal vse do konca življenja.*

Opus Leopolda Murna, ki sicer ni bil šolan fotograf, obsega izjemen nabor motivov. Že kot mladenič je v času, ko je živel pri Sveti Rozaliji št. 16, iskal motive v neposredni okolici in dogodke, vezane na svoj kraj bivanja, na Rozalsko Gorco v Jazbinah, na domače gledališke skupine in njihove nastope. Tako so začeli nastajati fotografski zapisi lokalnega kronista. Spremljal je opravila v Rozalski Gorci, ljudi na žegnanjih pri sveti Rozaliji, nastajali so prvi posnetki Šentjurja, njegove okolice in krajev, kamor je odhajal na fotografiranje porok in pogrebov. S tem je v veliki meri dokumentiral tudi ljudsko izročilo, vezano na življenjske prelomnice. Nekaj fotografskega gradiva je ohranjenega iz medvojnega časa, kjer izstopajo fotografije domačih fantov, mobiliziranih v nemško vojsko, in pripadnikov partizanskega gibanja v šentjurskem prostoru. V povojnem času je nastajalo slikovno gradivo z mitingov, volilnih zborovanj in drugih dogodkov, ki so odločali o državni ureditvi. S tem dokumentarnim gradivom se prepleta vrsta krajevnih motivov in podob oseb, ki jih danes ni več.

Poroke in pogrebi so predstavljali tiste življenjske prelomnice, ki jih je najpogosteje ovekovečil njegov fotografski objektiv. Ob tem je izkoristil priložnost, da je fotografiral tudi posameznike ali skupine prijateljev. Dokumentiral je vrsto cerkvenih in posvetnih dogodkov. Njegove fotografije novih in zlatih maš (50-letnic mašniškega posvečenja), verskih obredov, interierjev šentjurskih in okoliških cerkva, telovskih procesij, misijonov, prvih obhajil in birm tvorijo bogat dokumentarni opus. Vanj je vedno vključeval tudi krajinske posebnosti območja, kjer je fotografiral. Njegovo kolo in črna torba s fotoaparati ter objektivi so postali njegov zaščitni znak za vse, ki smo se z njim srečevali na terenu. Njegova fotografija je spremljala tudi spreminjanje zunanje podobe okoliških vasi. Marsikateri zaselek danes težko prepoznamo, saj je proces industrializacije spreminjal podobo naših krajev in jih v nekaterih predelih spremenil v spalna naselja.

*Šentjurska šola pred II. svetovno vojno.*

Poseben sklop predstavlja opus šolskih fotografij in fotografij za dokumente. Desetletja šolskih generacij je ovekovečil skupaj z razredniki in učiteljskim zborom. Fotografije bosonogih učencev povojnega časa se dopolnjujejo z barvnimi posnetki sodobnega časa in ustvarjajo obsežen opus o šolski mladini na območju šentjurske občine. Poleg šolarjev je dokumentiral tudi druge pomembnejše dogodke – občinske in krajevne praznike, prireditve na Resevni, gasilska praznovanja, obisk političnih osebnosti v Šentjurju in drugo. V osemdesetih letih preteklega stoletja, ko je njegova življenjska moč že popustila, je še vedno fotografiral za potrebe dokumentov v svojem podstrešnem ateljeju. Kolo je nadomestil z avtomobilom, toda konkurenca se je razmahnila tudi v Šentjurju in počasi prevzemala njegovo delo.

Kljub vsemu ohranja Foto Poldek, ki smo ga srečevali na ulici, v spominu in srcih številnih starejših Šentjurčanov posebno mesto. Doma smo se in se še vedno zatopimo v njegove fotografije, ki so kronika nekega časa in življenja, veselih in žalostnih trenutkov, ki nas spremljajo skozi življenje in spreminjajo naše kraje tudi v urbanističnem smislu. Poldek Murn ostaja v spominu kot dobrodušen, nasmejan fotograf z baretko ali s klobukom, na kolesu in s fotoaparatom okoli vratu. Z njegovim značilnim: »Nasmeh. Ja, ja, tako, tako, tako.« Potem se je zaslišal še »škljoc«. Kako so si bili podobni vsi ti fotografi iz okoliških krajev! Ljubiteljstvo je iz njih skoraj ustvarilo mojstre, ki jih lahko postavimo ob bok šolanim fotografom v bližnjem Celju.

Za Kulturno zavezo je zgodbo o Leopoldu Murnu zapisal Jože Rataj.

Fotografsko gradivo hrani Pokrajinski muzej Celje.