Zgodbe naših ljudi
Povezujemo vas s šentjurskimi ponudniki, ustvarjalci in njihovimi zgodbami.
Tanja in Rok Kovačič v Javorju, v okolici prepoznavne cerkve sv. Helene, oddajata dve počitniški namestitvi – večjo hišo in manjši studio. Obe se nahajata na sončni legi, v objemu vinogradov, s pogledi na kozjanske hribe. Pri gradnji in opremljanju sta sledila jasni viziji: ustvariti prostor, kjer gost na enem mestu najde vse, kar potrebuje za brezskrben, udoben in sproščujoč oddih v naravi.
Na vetroven junijski dan nam je vrata hiše odprl Rok in predstavil njuno zgodbo.
Kako se je začela vaša zgodba in kaj vaju je spodbudilo k temu, da sta ustvarila hiško in nato še eno?
Za vse skupaj ima največ zaslug moja žena. Ko sva se spoznala in začela razmišljati, kje bi si ustvarila skupno življenje, sva se odločila, da ostaneva doma – na kmetiji njenih staršev. Mene pa je vedno vleklo k ustvarjanju nečesa svojega. Pred približno desetimi leti sva zato kupila sosedovo gorco. Pozneje sta nama njena starša podarila še svojo, in začela sva urejati teren – najprej sanirala plaz, potem pa postopoma gradila.
To območje ima res posebno energijo – cel dan je na soncu, mir je, zrak je čist, pa tudi dostop je lahek, čeprav smo v hribih. Nekateri vlagajo v avtomobile, drugi v vikende na morju – midva sva se odločila, da vlagava v domačijo. Glede na to, da izhajam iz gradbene družine, sva se odločila kar za novogradnjo.
Navdih sem deloma črpal tudi pri sestri, ki ima na Golteh dva apartmaja. Tudi oni imajo kmetijo in sem spremljal, kako uspešno povezujejo turizem z osnovno dejavnostjo. Tudi najina kmetija je majhna, a raznolika, imamo vinograd, živino, polja, vrt, gozd … In lahko rečem: lepo živimo. Bolje, kot če bi sedel v najdražjem stanovanju v Ljubljani. Tukaj je vse: zrak, mir, narava ter internet in dostopnost.
Če želiš v takem okolju preživeti, moraš znati ravnati gospodarno – če na enem koncu delaš izgubo, moraš na drugem ustvariti presežek. A največ, kar sem pridobil, so ljudje. Spoznal sem jih ogromno, in to je res neprecenljivo.
Prvo hiško sva odprla ravno v času korone. Čeprav smo morali za nekaj časa zapreti, so turistični boni prinesli veliko dobrega – veliko Slovencev nas je takrat odkrilo, nekatere družine se zdaj redno vračajo na vikend oddihe. Pogosto se pri nas ustavijo tudi gosti, ki se vračajo z morja, da si pri nas odpočijejo in gredo spočiti domov.
Kako vas je našla prva stranka in kje danes oglašujete?
Prvi gostje so bili Slovenci. Že na začetku sva postavila svojo spletno stran, ker sem si zelo želel, da prvo rezervacijo pridobim sam – brez pomoči Bookinga ali Airbnbja. To mi je tudi uspelo, in to ne pri znancih, ampak pri popolnih neznancih – bili so s Primorske. To mi je veliko pomenilo.
Zdaj pa gostje prihajajo predvsem preko Bookinga in Airbnbja. Imeli smo že obiskovalce z vseh koncev sveta – iz Avstralije, Anglije, Kitajske, Nove Zelandije, Španije, Nemčije, Avstrije, Poljske … Veliko je Madžarov, ki se vračajo z morja, pa Zagrebčanov, ki zelo cenijo našo naravo, dostopnost in odnos – včasih pravijo, da pri nas dobijo več spoštovanja kot doma.
Tujci pogosto bolj cenijo naravo in mir. Pri Slovencih pa moraš malo več vložiti – a ni to nič slabega. Če se potrudiš in daš nekaj več, na koncu vsak gost odide zadovoljen. Včasih je kdo bolj zadržan – pa jim recimo zgodaj zjutraj pustim tople rogljičke na kljuki, pa vidim, da se tudi tak "trd oreh" zmehča.
Zelo mi je pomembno, da vsakega gosta sprejmem osebno – kot sem zdaj vas. Sedimo za mizo iz 300 let starega lesa, in tudi to nekaj pomeni. Ko gostu izročim ključe svoje hiše, mu dam nekaj več kot samo prostor – dam mu nekaj, kar sem gradil z rokami in srcem. In če to začuti, bo hišo spoštoval, kot da je njegova.
V večini so vaši gosti iz tujine?
Tako je. 80 odstotkov je tujcev, 20 Slovencev.
Koliko časa pa ostanejo vaši gostje?
Poleti gostje v povprečju ostanejo teden dni, sicer pa večinoma dve do tri nočitve. Rajše sprejmemo krajše obiske z večjo dodano vrednostjo kot pa dolgotrajna bivanja po nižji ceni. Naš objekt po kakovosti nikakor ne zaostaja za podobnimi na Bledu, v Kopru ali Ljubljani, a se moramo zato toliko bolj potruditi. Cene vedno oblikujem z mislijo: "Koliko bi bil jaz pripravljen plačati za to?" To načelo uporabljam povsod. Ko razmišljam o dodatni ponudbi, kot je jacuzzi ali žar, si najprej
predstavljam, kako bi bilo meni kot gostu. Če je meni všeč, verjamem, da bo tudi gostom.
Podobno razmišljam tudi širše. Če bi imeli kolesarsko stezo med Šentjurjem in Slivniškim jezerom, bi bila koristna ne le za turiste, ampak za vse domačine. V vsako investicijo poskušam vključiti celotno skupnost. Če bi npr. zgradili povezavo do Podčetrtka, bi pridobili vsi — tudi oni tam, ki bi prišli k nam.
Sosednjih ponudnikov torej ne vidite kot konkurenco?
Nikakor. Če bi zdaj skupaj organizirali resno marketinško kampanjo in ciljali denimo na predmestje Londona, bi videli, da nas je v Šentjurju enostavno premalo, da bi bili vsi stalno zasedeni. Slovenija je majhna in obiskovalci ne prihajajo samo v Javorje – pridejo v Slovenijo, kjer je vse na dosegu roke. Zato tukaj ne vidim konkurence, temveč priložnost za sodelovanje.
Je pa res, da dolgoročno obstanejo le tisti, ki delajo resno in s srcem. Midva sva šla v projekt z lastnimi sredstvi, zato nama je pomembno, da so gostje zadovoljni. Nekdo, ki je morda samo podedoval hišo in misli, da se da s tem hitro zaslužiti, na dolgi rok tako ne gre.
Kaj ponudite svojim gostom poleg bivanja v hiški?
Gostom najprej ponudimo osnovne in praktične informacije – kje so najbližje trgovine, kaj je odprto, priporočamo obisk Kmetije Žurej, odlične pice pri Čoklc, picerijo Osmica in seveda tudi izlet do bližnjega Podčetrtka. Pri nas lahko gostje najamejo tudi gospodično, ki nudi kozmetične storitve, pri Žurejevih pa so na voljo kolesa za raziskovanje okolice.
Velikokrat pridejo ljudje s polnimi načrti, kam vse bodo šli, a potem opazim, da se rolete ne dvignejo dva dni. Hiša jih preprosto posrka vase. Včasih se jim še do pekarne ne ljubi. Zato smo našo hišo poimenovali Holiday home – ker želimo, da se pri nas res počutijo kot doma. Opremljena je s prav vsem: od likalnika do paličnega mešalnika. Lahko spečeš torto, če hočeš.
Spomnim se družine iz Anglije – takrat še nismo vedeli, da sta bila starša slavna youtuberja. Poklicala me je gospa in vprašala, ali imamo model za torte. Seveda smo ga imeli – ker naš sin tukaj vedno praznuje rojstni dan in mu spečemo torto. Pozneje so nam rekli, da so bili navdušeni nad tem, kako dobro je hiša opremljena, in so se celo vrnili. So izkušeni popotniki in take pohvale nekaj pomenijo.
Gostje res cenijo, da se tukaj počutijo kot doma. Nizozemski obiskovalci so dejali, da še nikjer niso začutili takšne tišine in videli tako čistega neba. Danci so si rezervirali točno določen termin samo zato, da bi opazovali zvezde.
Ali so se gostje čez leta spremenili?
Če bi goste primerjal s svetom družbenih omrežij, bi rekel, da imamo "Facebook goste". Objavo damo na Facebook, druge reklame skoraj ne potrebujemo – in to deluje.
Zabav pri nas ni – to vsakomur jasno povemo. Verjamemo, da se mora obiskovalec prilagoditi okolju, ne pa da turizem spreminja prostor, v katerem živimo. Tisti, ki iščejo zabave, nas niti ne poiščejo. In prav je tako.
Naša hiša bi lahko gostila 25 ljudi, a jih sprejmemo le osem – ravno zato, da se ohranita mir in prijetna energija. Gosti si lahko sami kuhajo, vsak ima svojo spalnico in kopalnico. Veliko je parov, starih med 40 in 70 let, ki potujejo sproščeno, v dvoje ali s prijatelji – in točno takim je naš prostor pisan na kožo.
Ali lahko delite še kakšne posebne zgodbe, ki so se zgodile tukaj pri vas?
Zgodb je bilo veliko, predvsem so mi najbolj všeč te zgodbe, kot recimo punce iz Singapurja, ki so sredi februarja prvič videle sneg in so se pripeljale direktno pred naša vrata, točno na tisto uro, ko je bilo zunaj pol metra snega. In ceste so bile splužene. Lahko vam povem primer enega našega para iz Škofje Loke. Pri nas sta dvakrat na leto po tri dni že od kar delamo. Uživata.
Torej imate tudi goste, ki se vračajo in vam dajejo lepe ocene?
Trudimo se in mislim, da smo pri tem kar uspešni. Želimo si, da naša hiša pokrije svoje stroške, in, da bo kmalu "sama sebe izplačala", kar je pomembno. Definitivno s tem turizmom ne bo nihče obogatel, ampak si želimo ohranjati naš način življenja na tej vasi, ter ga predstavit svojim otrokom. Ni nujno, da greš v Ljubljano, študiraš pravo, imaš diplomo in boš sigurno uspešen. Ni nujno, da boš tako srečen. Lahko si tudi srečen, če si doma, delaš v hlevu in imaš zraven še dopolnilno dejavnost
za boljšo finančno neodvisnost.
Nujno moram dodati, da si midva ne bi mogla privoščiti in se ukvarjati s turizmom, če ne bi osnovno kmetijsko dejavnost opravljala tast in tašča.
Ali sodelujete z lokalnimi ponudniki?
Želel bi si, da bi bilo tega veliko več. Bojim se, da je ljudi preveč strah se nečesa lotiti. Hitro vsi vidijo davčno in inšpektorje, če se lotijo dopolnilne dejavnosti. Je pa res, da trenutno nimam časa biti posrednik, bi pa bil zelo vesel, če bi mi sosed rekel, da ima štiri različna vina in dobre salame in da lahko moji gosti pridejo v njegovo klet. Tega manjka. Doživetij. Pri nas imajo gosti neko varno zavetje, seveda pa v desetih dneh iščejo tudi kakšno doživetje. Eno leto smo sosedu
prodali vse, kar je imel doma za prodat. Danes sem vam postregel vse, kar je narejeno pri nas. Edino sir dela sestra moje žene, ki ima kmetijo na Prevorju. Veste, vsakega gosta pričaka narezek. Ko se pripelješ z dolge poti in si utrujen in bi nekaj pojedel, pa vstopiš v našo hiško n te čaka v hladilniku narezek in hladno vino - to je nekaj kar gosti res cenijo.
Kakšne načrte imate za prihodnost?
Ko smo dokončali prvo hišo, je naša družina še vedno živela v stanovanju. Imava tri otroke in kmalu sva ugotovila, da bo stanovanje pretesno za vse. Prevzela sva kmetijo in se lotila še enega velikega izziva – gradnje druge hiše spodaj. Spomladi smo se vanjo vselili in res ves svoj fokus usmerili tja.
Kar zadeva finance in turizem, pa imava stvari strogo ločene. Turizma ne želiva finančno izčrpavati, ker v tem primeru prej ali slej ne bi več delovalo. Ko zaključiva sezono, se znova posvetiva osnovni dejavnosti – kmetiji. Smo turistična kmetija z dopolnilno dejavnostjo – namestitvijo – in želiva osnovno kmetijsko dejavnost dvigniti na višjo raven. Cilj je, da bodo gostje od nas lahko tudi kaj odnesli domov – na primer salamo, domač kruh ali moko.
To je naš naslednji korak. Imava tudi dolgoročnejše načrte – idej mi nikoli ne zmanjka. Moja žena je pri tem izjemna. Skrbi za gospodinjstvo in vse tisto, za kar meni pogosto zmanjka časa. Včasih se že kar boji, s kakšno novo idejo bom spet prišel (smeh).
Vedno sem verjel, da je treba največ delati, dokler si mlad – ker ko si starejši, gre vse počasneje. Upam pa, da bo nekdo nekoč to, kar sva zgradila, peljal naprej in nadgrajeval.
Imate kakšen nasvet za tiste, ki razmišljajo, da bi se podali na podobno pot, pa jih je mogoče malce strah?
Vsem, ki imate kakršnokoli idejo, bi svetoval: ne bojte se svojih zamisli. Če verjameš vase, v to, kar ti je blizu in v kar verjameš, potem si že na dobri poti. Sam sem bil prepričan, da bom v Javorju imel goste – pa se je marsikomu zdelo to smešno. A meni ni bilo pomembno, kaj pravijo drugi. Ni pomembno, kje si ali kaj natančno ponujaš – pomembno je, da imaš voljo in srce pri stvari. Težave bodo, ovire tudi.
Če se kdo želi tega lotiti tako kot midva, naj ne pričakuje, da bo obogatel. Lahko pa ima zelo lepo življenje. Spoznavaš ljudi z vsega sveta, ustvarjaš vezi. Midva imava vabilo v Ameriko – naslov, telefonsko številko, vse – pa še v Novo Zelandijo. Če nama uspe obiskati oba, bo to za naju zmaga. Medtem pa delava z veseljem, si vzameva tudi čas zase, kakšen piknik, prost dan. Najlepše pa je, ko vidiva, da gosti odhajajo zadovoljni, spočiti in nasmejani.
Tudi nama so drugi pomagali – Franci Žurej in njegova žena sta sedela z nama, delila izkušnje, dala dober nasvet. In danes ga z veseljem dam tudi jaz komurkoli, ki bi se želel podati na to pot. Naj pride brez strahu – vrata so odprta. Najlepši občutek imam, ko je hiša polna.
Zapisala: Barbara Gradič Oset
Foto: Matic Javornik in Kvirina Martina Zupanc
