Povezujemo vas s šentjurskimi ponudniki in njihovimi zgodbami.
Rosanda Ploštajner je nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji v Vezovju, kjer s svojim možem Markom s strastjo do ustvarjanja in ljubeznijo do narave kreirata pekovske in kulinarične dobrote. Spoznajte njeno zgodbo, od prvih korakov na kmetiji do okusnih dobrot.
Pozdravljena Rosanda! Prosim povej nam nekaj o sebi in predstavi svoje delo našim bralcem? Kako dolgo že imaš dopolnilno dejavnost?
Dopolnilno dejavnost imam že 12 let, začela sem sama, zdaj pa že veliko stvari delava skupaj z možem Markom. Ko sem prišla na kmetijo, sem bila nezaposlena. Z Zavoda za zaposlovanje so me poslali na Izzive podeželja v Celje. Tam sem izvedela, da obstajajo dopolnilne dejavnosti na kmetiji, v tistem času to ni bilo ravno popularna dejavnost. S pomočjo usposobljenih ljudi za kmetijstvo in turizem sem odprla dopolnilno dejavnost. Razvojna agencija Kozjansko me je povabila, da se ji pridružim na
sejmu v Ljubljani. S sabo sem nesla majhne kozarčke z marmelado, ki sem jih stilsko oblikovala. To je bilo v času, ko tovrstnih artiklov še ni bilo toliko na tržišču. Sprva sem imela res samo majhne količine, ampak pozneje je bilo vedno več. Sedaj sem redno prisotna na različnih sejmih in tržnicah.
Kateri so bili tvoji prvi izdelki? Kako so se spreminjali skozi čas?
Prvi produkti so bile marmelade, sokovi iz jurke in jabolk, karamelizirani mandlji ter suho sadje. Ker naslednje leto ni bilo več jabolk, sva se odločila, da poskusiva s piškoti, saj sva imela svojo moko in svoja jajca.
Kako si prišla na idejo karameliziranih mandljev?
V Nemčiji, kjer sem živela, so karamelizirani mandlji v decembrskem času redna ponudba, mogoče jih je dobiti za vsakim ovinkom. Sladkorju sem dodala še cimet. Za Razvojno agencijo Kozjansko pa sem naredila tudi “special edition” - karamelizirane bučnice, lešnike in orehe.
Te lahko najdemo na kakšnih sejmih, drugih trgovinah?
Najlažje me najdete na domačem naslovu, ob sobotah sem v Šentjurju pred trgovino KEA in ob petkih v Celju na tržnici v CityCentru. Mnenja sem, da je za izboljšanje ponudbe, izjemno pomembna redna udeležba na raznih dogodkih, da se kmetje malo med sabo spoznamo in vidimo kakšna je ponudba na trgu.
Ali lahko tvoje izdelke kupimo tudi na spletu?
Nimam svoje spletne strani, mi pa stranke rade napišejo naročila kar preko Facebook strani ali pa me pokličejo.
Kako pripravljaš svoje recepte? Ti omogočajo veliko kreativnosti ali se točno držiš receptov?
Pri peki se moram točno držati receptov in razmerij sestavin. Pripravljam ajdove piškote, v katere dam čokolado v prahu, ki je ni v receptu, zato da niso videti tako sivi. Rada tudi poskušam nove stvari, spreminjam arome, ampak načeloma se recepta držim.
Katera je tvoja najljubša sestavina pri delu?
Maslo, brez masla ni nič. Za dobro pecivo je potrebno maslo, ne margarina.
Prvi recept, ki si se ga naučila za pecivo?
Linške očke. Ni mi šlo. Kar nisem znala, sem vedno vprašala in so mi pomagali. Ni umetnost, je pa potrebno vedeti zaporedje in potem gre.
Si imela kakšnega mentorja, učitelja?
Recept za navadne in orehove rogljičke imam od mame iz leta 1970. Ona me je prva seznanila s svetom peke in še zdaj pečem na njen način.
Pred leti sem na sejmu v Rogatcu opazila mlince, do takrat nisem niti vedela, kakšen izdelek je to. Videla sem kmetico, ki je razprodala ogromno mizo mlincev, kupila sem zadnji zavitek in jo vprašala, kaj ima to. Seveda me je začudeno gledala, nato pa mi je razložila celoten postopek, kako se jih pripravi. Ko sem jih čez dva meseca sama pripravila, so bili zelo dobri in pomislila sem, da jih bomo mogoče še sama pripravila. Našla sem recept v svoji stari kuharski knjigi in jih začela peči. Zdaj jih pripravim na en, dva, tri in to zelo dobro. Pomembno je, da drug drugemu pomagamo, razložimo in tudi pokažemo, ker tudi če nekdo drug naredi enak izdelek kot jaz, okus ne bo isti, saj vsak doda še nekaj svojega.
Kakšni so tvoji načrti in želje za prihodnost, kaj bi izboljšala oziroma kaj bi spremenila?
Trenutno urejava apartma v nekdanjem hlevu, saj si želiva razširiti ponudbo.
Pozimi stati na mrzlih tržnicah ni fina zadeva, ampak načeloma, če ostane tako kot je, bo čisto v redu.
Kdaj imaš največ naročil?
Ob večjih praznikih, decembra, poleti in ob raznih družinskih slavjih. Lahko rečem, da imam naročila čez celo leto.
Kateri je tvoj najljubši izdelek oziroma kaj najraje delaš?
Vem česa ne delam rada in sicer rogljičkov (smeh).
Je sejem Bučn’ce dobro sprejet med ljudmi?
Med ponudniki je sejem zelo dobro sprejet, ker kupujejo ljudje iz mesta in vse pokupijo.Ti sejmi so namenjeni dobri hrani, pijači in obiskovalcem. Važno je, da se oni družijo, mi smo samo tam, da jim to omogočimo.
Ali sodeluješ kdaj z lokalnimi ponudniki?
Ja, seveda. Recimo skuto in sir, ker ga ne pridelujem sama, kupim od lokalcev. Nismo mogoče res najbolj povezani, a nekaj jih poznam in vedno se da vse dogovoriti.
Se ti zdi, da si pri svojem delu tesno povezana z naravo?
Vsekakor. Res da orjeva njive s traktorjem, a nato midva vse na roke posadiva, okopljeva, vsaka bučnica gre čez najine roke. Drživa se tradicionalnega pristopa do zemlje in pridelka ter se zavzemava, da je tudi odpada čim manj. Nimava osemurnega delavnika, ker delo na kmetiji tega ne omogoča.
Kam svoje kupce napotiš, ko si želijo še kaj pogledati v Šentjurju
Na Slivniško jezero, na pohod Od klopce do klopce in na Planino pri Sevnici.
Rosanda, hvala za pogovor in naj nas tvoje dobrote še naprej razveseljujejo.
FB profil: Rosandine dobrote
Rosando je v fotografski objektiv ujel Matic Javornik.
----------------------------
Intervju je nastal znotraj študijskega krožka Dediščina kulturnih poti ob finančni podpori Ministrstva za vzgojo in izobraževanje.
