Povezujemo vas s šentjurskimi zgodbami.
Letos mineva 130 let od rojstva Franja Malgaja, častnika, pesnika, borca za severno mejo.
O šentjurskem heroju je obsežno delo Knjiga o Malgaju napisal ddr. Igor Grdina,
ki je delil zgodbo o življenju narodno zavednega Slovenca.
Franjo Malgaj se je rodil 10. novembra 1894 v Hruševcu pri Šentjurju. Bil je deseti otrok v zakonu očeta Jurija in matere Neže, rojene Črepinšek. Prihajal je iz železničarske družine. »V času habsburške monarhije so bili železničarji sloj delavstva, ki je bil zelo dobro organiziran in je bilo poskrbljeno za njihove pripadnike. Družina je imela določen status. Njegov brat je imel možnost potovati po svetu, kar je vplivalo na mladega Malgaja. Vedel je nekaj več o svetu, kaj vse se dogaja. Zato se ne smemo čuditi, da je bil med dijaki nekaj posebnega,« je razložil ddr. Igor Grdina.
Franjo Malgaj je kot dijak obiskoval tri gimnazije. Leta 1907 se je vpisal v 1. razred gimnazije v Celju, od koder se je zaradi upiranja ponemčevanju jeseni 1913 prešolal na gimnazijo v Kranj, nato pa čez leto dni, zaradi težav s pljuči, v gimnazijo v Pazinu v današnji hrvaški Istri. V gimnazijo v Gorici ga niso sprejeli.
Rad je poslušal ljudske pripovedi. Zapisal je tudi več kot 150 ljudskih pesmi, ki jih je pošiljal dr. Karlu Štreklju, jezikoslovcu, slavistu in zbiratelju slovenskih ljudskih pesmi.
Star komaj 20 let se je znašel sredi vojne vihre, opravil častniško šolo in za svoj pogum dobil dve odlikovanji, ki sta ga rešili bojevanja na fronti. »Pozneje je zaradi te medalje lahko šel v zaledje, saj ni bil zdrav. Lahko je začel misliti na univerzo, po nekaterih virih naj bil celo obiskoval predavanje v Gradcu. Zanimal se je za pravo. Vprašanje je, če ga je v resnici zanimalo, saj ga je privlačila zgodovina,« dodaja Grdina.
Ko se je 1. svetovna vojna končala in je začela Avstro-Ogrska razpadati, se je odzval klicu koroških Slovencev. V enem dnevu je v Celju zbral 40 moških in še isti večer so se z vlakom odpeljali proti Koroški. V dveh dneh je oddelku uspelo obvladati kaotično stanje v Mežiški dolini. Malgajeva četa se je povečala na sedemdeset prostovoljcev in 23. novembra vkorakala v Pliberk, 30. novembra pa v Velikovec. Dan pozneje pa so ubranili še napad močnejših avstrijskih sil iz Celovca. Že kot mlad fant se je zavedal, da bodo Slovencem, ki bodo ostali na drugi strani meje vsiljevali drug jezik, drugo kulturo. Malgajeva zasluga je, da je Mežiška dolina pripadla Jugoslaviji oz. matični domovini Sloveniji.
»Imel je ambicijo na intelektualnem področju nekaj napraviti iz sebe, kar je presenetljivo, saj je kasneje postal vojni junak. Nekaj malega je o Šentjurju zapisal v svojih dnevniških zapisih, zanimalo ga je novinarstvo. Malgaj je človek, ki je Šentjur preprosto prerasel, postal je vseslovensko pomembna figura. Navzoč je tudi v nemško-avstrijskem zgodovinopisju, a ne v junaški podobi, kot je to v slovenskem zgodovinopisju,« je še dodal Grdina.
Celotno videozgodbo si poglejte na YouTube kanalu.
