11. septembra davnega leta 1805 se je v takratni trg Sveti Jurij pod Rifnikom stalno naselil prvi Ipavec. Začetnik Šentjurske dinastije zdravnikov in skladateljev Franc Ipavec je v Šentjur prišel iz Celja, najverjetneje po sporu s svojim starejšim bratom Matijo, ki je imel v Celju uveljavljeno padarsko prakso.
Ipavci v ŠentjurjuZnamenito družino skladateljev in zdravnikov lahko pobliže spoznamo v muzeju Ipavčeva hiša. Priporočamo vodeno doživetje Ipavčeva hiša – V objemu glasbe in trške tradicije, ki poleg ogleda muzeja združuje še lokalno kulinariko. V tej hiši so se rodili skladatelji Alojz, Benjamin in Gustav Ipavec. Na vrtu raste znamenita Ipavčeva lipa, jablana bogatinka – sorto je s križanjem ustvaril dr. Gustav Ipavec. Malo nižje so zapisane še njegove znamenite besede, ki jih je kot župan trške občine izrekel ob sprejemu cesarja Franca Jožefa v Šentjurju. Čez cesto stoji Gustavova hiša, druga Ipavčeva hiša, v njej se je rodil skladatelj Josip Ipavec. Ob obzidju cerkve sv. Jurija so postavljeni doprsni kipi treh skladateljev Ipavcev, delo akademskega kiparja Lojzeta Dolinarja. |
Od Bele krajine do Šentjurja
Franc Ipavec se je rodil 11. avgusta 1776 Juriju Vipavcu in njegovi drugi ženi Mariji – kasnejše družinsko izročilo Ipavcev pripoveduje o Vipavskih koreninah. Družina je živela v vasi Gradac v Beli krajini. Oče je bil vojaški ranocelnik in družina je bivala v bližini Vojne krajine.
Franc je hitro postal sirota – očeta je izgubil pri šestih, mamo pri desetih letih. K sebi sta ga vzeli sestri. Kasneje ga je v Celje poklical osem let starejši polbrat Matija, izšolan padar z uveljavljeno prakso. Matija je bil tisti Ipavec, ki si je še uradno popravil priimek v Ipavitz in ki si je dopisoval z Benjaminom Franklinom, ameriškim publicistom, znanstvenikom, izumiteljem, diplomatom, pisateljem, diplomatom, razsvetljencem, pa tudi sužnjelastnikom in nenazadnje s soustanoviteljem Združenih držav Amerike.
Vipavec, Ipavic ali Ipavec?V krstnih knjigah župnije Podzemlje je Jurij Vipavec, ki se mu je v dveh zakonih rodilo vsaj 14 otrok, samo enkrat zapisan kot Ipavec. Matija Ipavec je leta 1814 uradno spremenil zapis priimka iz Ipavetz (Ipavec) v Ipavitz (Ipavic), saj se mu je prva oblika zdela hrvaška in je bil prepričan, da je iz poslovnih razlogov boljša nemška oblika zapisa. Slovenski slovničarji tistega časa, so "i" razumeli tudi kot zapis polglasnika, torej Ipavec. |
Franc je pri bratu sprva opravljal hlapčevska dela, a mu je Matija omogočil tudi šolanje in ga naučil ranocelniških veščin: brivstva izdiranja zob, puščanja krvi, obvezovanja ran… Pri 21 letih je Franc uspešno opravil izpit iz znanja ranocelništva. Ostal je pri bratu in ta je nadvse "cenil" izobraženo, izkušeno in poceni delovno silo. Naslednji korak je sledil leta 1800, ko je Franc brez bratove vednosti pisal znanemu profesorju Saulu v avstrijski Gradec. Odšel je na šolanje v Gradec in se čez pet let vrnil, kot pravi ranocelnik.
Najverjetneje se je z bratom sprl, saj si je pri nekem znancu sposodil 50 goldinarjev in se takoj odpravil v današnji Šentjur, kjer pa je že deloval padar.
Težki začetki in velik preobrat
V trgu Sveti Jurij pod Rifnikom, današnji Zgornji trg, kjer je neuko prebivalstvo sledilo starim šegam in običajem, le redki pa so bili izobraženi in kjer je že deloval uveljavljeni padar, je bil začetek težaven. Prostore za svojo ordinacijo je ob prihodu dobil v upravni hiši, današnji Ipavčevi hiši, ki jo je leta 1760 zgradilo gospostvo iz Blagovne (Reifenstein). Franc si je hitro pridobil naklonjenost prebivalcev, ki jih je zdravil tudi brezplačno, če je videl da je pri hiši revščina. Zares pa je krenilo, ko je začel zdraviti viteza Johanna plemenitega Gadollo, njegovo soprogo Barbaro, potomkinjo Janeza Vajkarda Valvasorja in njuna otroka. Tam je spoznal svojo bodočo ženo Katarino Schweighofer, hčerko učiteljice. Schweighoferjevi sta na Blagovno prišli po družinskem bankrotu, ki je sledil finančnemu zlomu Avstrijskega cesarstva leta 1811.
Medicina in glasba
Franc in Katarina sta se poročila v cerkvi sv. Jurija v Šentjurju pred 211 leti. Kljub 18-letni starostni razliki med zakoncema, se jima je rodilo 9 otrok. Franc je ustvaril uspešno padarsko prakso in kmalu postal znan kot "čudodelni ranocelnik", ki slepim vrača vid. Katarina je bila glasbeno izjemno nadarjena – igrala je harfo in klavir ter v hiši ustvarila družabno središče - salon, kjer so se zbirale pomembne družine in posamezniki. Katarina je večkrat z igranjem na instrumente lajšala bolečine pacientom med operativnimi posegi, saj takrat še niso uporabljali anestezije.
Že prvo rojeni sin Alojz je združil oboje, postal je vojaški zdravnik in skladatelj – po družinskem pričevanju je bil prehitro umrli Alojz najbolj glasbeno nadarjeni član družine. Benjamin in Gustav, kot najmlajša otroka, sta prav tako postala zdravnika in skladatelja. Benjamin je uglasbil prvo slovensko zgodovinsko opero Teharski plemiči, njegovi najbolj znani deli sta zborovska skladba Domovini in orkestrsko delo Serenada. Gustav pa je postal ustvarjalec glasbenih hitov svoje dobe: Slovenec sem, Kje so tiste stezice, V mraku, Slovensko dekle…
Franc Ipavec je umrl leta 1858. Izpolnila se mu je velika želja, da je dočakal, da sta Benjamin in Gustav na Dunaju diplomirala iz študija medicine. Pokopan je na šentjurskem pokopališču, skupaj s soprogo in hčerko Amalijo.
