Ana Wambrechtsamer se je rodila julija 1897 na Planini pri Sevnici. Že ko je pričela hoditi v ljudsko šolo, se je v knjižnici prijateljice Rose Adamus, Ana prvič srečala s svetovno literaturo in že takrat si je želela postati pisateljica. Leta 1908 je odšla s Planine, in sicer v Celje, vendar se je še vračala. V Celju je občutila napetost in razlike med nemškim in slovenskim narodom, zato se je vse življenje trudila, da bi ju zbližala.
Leta 1909 so starši prodali posest na Planini in se preselili v Studence. To je Ano šokiralo in v novem okolju ni hotela iz sobe. Ure in ure je presedela s knjigo v roki in tu si je ustvarila svet, v katerem ni bilo prostora za realnost vsakdana. Leta 1911 je Ana končala meščansko šolo v Mariboru in se vpisala na učiteljišče.
Maja 1913 je opazila prve znake pljučnice in tako se je šolanje za vedno končalo, vendar ni obupala, prav nasprotno, končno se je počutila svobodno in lahko se je ukvarjala s tem, kar jo je zanimalo – zgodovina in literatura. Zopet se je začela vračati v naravo, v gozd in pomlad in tako sta gozd in menjavanje letnih časov postala zanjo metafora življenja.
Ko je odšla leta 1914 na počitnice na Koroško jo je presenetila vojna. Skrbno je spremljala poročila s fronte in jih zapisovala v dnevnik. Čutila je, da mora tudi osebno sodelovati – zbirala je stvari za Rdeči križ.
6. aprila 1915 je začela v Mariboru obiskovati tečaj za poštno uslužbenko in telegrafistko, nato pa je delala na pošti v Studencih, kjer je bila zaposlena tudi njena mati. Tu je delala do leta 1924, potem pa je njena literarna produkcija strmo narasla. Njene pesmi so bile objavljene v časopisu »Deutsche Wacht« kasneje se je preimenoval v »Deutsche Zeitung« in tako je postala Ana priljubljena.
Ana je skupaj z materjo doživela tudi razpad monarhije s tem sta izgubili službo. Naslednja postaja v njenem življenju je bil St. Lambrecht na Zgornjem Štajerskem. Sem se je preselila z materjo 8. decembra 1919. Tu je mati vodila pošto in Ana ji je bila dodeljena kot dodatna pomoč. Ana se je seznanila z bogato knižnico v tamkajšnjem samostanu.
Leta 1920 se je njena mati upokojila in se vrnila v Studence, Ana pa je dobila povabilo družine Formacher in odpotovala na Dunaj, kasneje pa jo premestijo v Frauental, kjer je prevzela pošto. V tem času se je zavzeto ukvarjala s študijem literature in umetnostne zgodovine.
27. novembra 1921 je bila premeščena v Graz, kjer se je poročila z višjim poštnim uradnikom Hansom Sigmundtom. To ji je omogočilo, da se je lahko popolnoma posvetila pisanju. Že leta 1924 se je ločila, vendar je pisanjem nadaljevala. Veliko časa je preživela v graškem deželnem arhivu in iskala vire in motive za svoja zgodovinska dela. Kmalu pa je tudi spoznala novo ljubezen, in sicer Johanna Buchenauerja, ki pa je bil poročen. Ana je ob njem doživela mnogo ponižanj. Odtujil jo je njenim
sorodnikom in jo finančno izkoriščal. Leta 1926 Ana skupaj z njim prevzela trgovino z gospodinjskim blagom. Iz tega obdobja je znano zelo malo, samo to, da se počutila krivo, ker je živela s poročenim moškim. Sorodniki in prijatelji so jo pustili na cedilu in se je izogibali.
V letih 1928-1931 je njeno literarno delo močno naraslo. Študije za roman o celjskih grofih so trajale do leta 1928, vendar je Ana še pred izidom svojega romana umrla. Tako ni nikoli izvedela, da ji je prav roman »Danes grofje celjski in nikdar več« prinesel največje priznanje in doživel več ponatisov v nemškem in slovenskem jeziku.
DELA:
Danes grofje celjski in nikdar več
Igra na srečo grofa Tattenbacha
Kronika planinskega gradu in trga
pesem Jung sterben
pesem Anna domini 1919
Zadnja celjska grofica
Grof Friedrich kot zaščitnik mesta Celje
