Ob letošnjem Mednarodnem letu gozdov so gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije - Območne enote Celje, v sodelovanju z Občino Šentjur in Društvom Izviri Dobrina, pripravili tradicionalno razglasitev »drevesa leta«. Za drevo leta 2011 na Celjskem je bil izbran »Mrazov skorš«, ki raste na Žalerjevi domačiji v Loki pri Žusmu.
Namen vsakoletne prireditve je spodbujanje razmišljanja in zavedanja o pomenu dreves kot nepogrešljivih sooblikovalcih naše kulturne krajine. Izbor drevesa je pogojen z izjemnostjo in posebnostjo, ki jo ima drevo v svojem okolju.
Skorš (Sorbus domestica) je bil včasih precej razširjen kot samonikla gozdna in sadna drevesna vrsta. Čeprav ima odličen les, je ta drevesna vrsta že dolgo znana predvsem zaradi svojih posebnih plodov. Iz njih pridelujejo skorševo vino in žganje z značilno aromo, skorševo marmelado pa so včasih uporabljali kot naravno zdravilo proti črevesnim boleznim. Danes je skorš zelo redka drevesna vrsta, ki za ohranitev potrebuje našo posebno pozornost. Mrazov skorš v Loki pri Žusmu je eden
največjih in najstarejših skoršev v Sloveniji.
Na prireditvi, ki so jo pripravili v neposredni bližini drevesa leta 2011, ki raste ob hišni številki Loka pri Žusmu 81, so prisotne pozdravili župan Občine Šentjur mag. Marko Diaci, vodja ZZGS - Območne enote Celje Ivo Trošt in vodja ZZGS - Krajevne enote Šentjur Drago Đurasević.
V kulturnem programu so nastopili Fantje z Žusma in otroci Podružnične osnovne šole Loka pri Žusmu Jan Blaj, Rok Krašovec, Nik Zendzianowsky in Jan Žekar ter predica Marija Drobne.
Še pred nekaj desetletji je bil skorš zelo pogosto “hišno” drevo, ki je kraljeval na dvorišču kozjanske domačije. Skorš je izrazito svetloljubno in toploljubno drevo, ki je razširjeno v vinorodnih območjih. Drevo skorša ima široko razraščeno krošnjo in temno rjavo razbrazdano drevesno skorjo. Neolistan skorš izgleda kot koroška tepka. Ko ozeleni z listi podobnimi jerebiki, ponosno razkrije, da je posebno, a žal tudi zelo redko in nepoznano divje sadno drevo. Plodovi skorša so okrogli in podobni drobnim hruškam ali jabolkom. Veliki so približno 3 centimetre in tehtajo 20 gramov. Plodovi so sprva zeleni, jeseni v času zrelosti se obarvajo rumeno ali rdeče, včasih so pegasti. Nezrele plodove si bomo zapomnili po okusu, ker imajo izrazito trpek okus, kar povzroča velika vsebnost fenola. Plodovi v polni zrelosti postanejo rjavi in se omedijo.
Plodove skorša uporabljamo za izdelavo marmelad in jih običajno primešamo jabolkam, hruškam in kutinam. Ker imajo plodovi veliko taninske kisline, čreslovin in antioksidantov, so skorševe plodove dodajali moštu ali vinu kot naravno sredstvo za zaščito in izboljšan okus omenjenih pijač. Posušeni plodovi skorša so zelo učinkoviti pri preprečevanju črevesnih bolezni. Danes zrele plodove običajno zmeljemo v drozgo in iz nje skuhamo sadno žganje z odlično in zelo značilno aromo.
Skorš je listavec in nima smole. Pa jo je vendarle imel, gospodarsko smolo namreč! Skorš je svojo pomembno vlogo v kletarjenju izgubil, ko so vinogradniki začeli uporabljati žveplo za preprečevanje motnosti in zagotavljanje trajnosti vina v poletnem času. V vinorodnih krajih je počasi izgineval, ker ima drobna pečka zelo slabo kaljivost. Klice skorša so zelo občutljive in ob napadu glivic propadejo, zato je vzgoja sadik iz semena zelo težavna. Stara mogočna drevesa ob zidanicah pa so imela »kolarsko smolo«, ker je les skorša izredno trd, žilav in težko cepljiv. Hkrati je les elastičen in lahek za obdelavo. Vse naštete lastnosti so najprimernejše za izdelavo vretena lesene stiskalnice. Kolarji so pri izdelavi nove stiskalnice bližnje skorševo drevo posekali, mladih drevesc gospodarji niso več posadili in tako je drevesna vrsta izginevala iz naših krajev.
Mrazov skorš na Žalerjevi domačiji kraljuje že približno 200 let in je z 18 metri višine ter 102 cm debeline debla v prsni višini pravi gospodar. Naj se še dolgo ozira po kozjanskih gričih in s svojo lepoto in mogočnostjo razveseljuje obiskovalce. Zavod za gozdove Slovenije je ob tej priložnosti izdal poseben plakat in razglednico.
